sobota, 30. avgust 2008

GROTTENARBEITER JANKO



V ponedeljek in torek popoldan in zvecer bo v Škocjanskih jamah sneman promo za igrani film o sledenju podzemne Reke, kakor so to počeli prvi raziskovalci koncem 19. stoletja, delo primerljivo s spustom na Luno...predstavljajte kakšna "j...a" so imeli v ogromnem podzemnem kanjonu, v času, ko so jame še naseljevali hudiči in zmaji, z baklo, bučanjem reke v temi, lesenim čolnom, lesenimi lestvicami, zabijati kline za jeklenice sede na količku nekje v temi, kjer vidiš samo temo gor, levo, dol, kjer buči reka in ne veš kam, do kod...je prav tem korajžnim domačinom dati tak spomenik..
Kolikkor mi je bilo povedano, ga bo posnela italijanska RAI pod režijo jamarja Tulia Bernabeia iz Rima. V filmu bova sodelovla z Jankom Brajnikom, on kot grottenarbeiter, domačin-jamski delavec, in jaz kor raziskovalec. Danes sva v Trstu preizkusila kostume. Več, ko se bo dogajalo...


Ok, o tem, da bi to lahko naredili sami, ne bom rekel nič, ker nima smisla..pa da nebi kdo jamral o kakšnem iridentizmu..saj jim puščamo prosto pot, ki z našo defenzivo, desno oblastjo v Italiji, prostim prehodom meje, požrešnostjo naših turbokapilatistov.. malo po malo erodira slovensko zahodno mejo..bem ma koga to briga, na temu se ne dobiva stola in privilegijev v parlamentu.

Lahko bi bila vsaj to prilika, opomin, da bi pričeli s konzervatoskimi deli na plezalnih poteh, ki so jih ti možje nadelali v podzemnem kanjonu kot "via ferrata", kar je primerljivo s piramidami, glede na to kdaj in kako je bilo narejeno, da ne govorim o edinstvenosti na svetu, o Unescovi dediščini, o trkanju na prsa o naši matičnosti v jamarstvu...mi je jasno, da brez patrij ni obrambe države, ma še bolj patritsko bi bilo, kupiti eno manj in izvesti to delo, po katerem nas bodo cenili zanamci, saj vemo kako in imamo s kom.

petek, 29. avgust 2008

PODOBNIKOV »OK« UPLINJEVALCEM ALI METANJE PESKA V OČI



Včeraj sem se odzval vabilu koprskega odbora SLS na razgovor z ministrom za okolje dr. Janezom Podobnikom in njegovo ekipo v Božičih o prekomejnih okoljskih vplivih. Pribeležil sem:

KOLOMBAN OZONSKI REKORDER
Oblast je podlegla »gnjavži« (torej ne po dolžnosti čuvanja zdravja svojih davkoplačevalcev) Andreja Vilharja (dolžni smo mu močno pijačo!!) iz Kolombana, da so postavili pri njegovi hiši, tj. na najbolj vetrovnem mestu možnem (zakaj ne, recimo med športnimi igrišči na Bonifiki in avtocesto…se bojijo, da bi starši kaj rekli o »zdravem gibanju na prostem« svojih otrok in mogoče zahtevali vsaj vkop rakove arterije, in ne »šminkiranje« z ul. Zore Perello?), pomično postajo, ki je skoraj leto merila nekatere vsebnosti zraka (zakaj ne dioksina, če se že toliko zgražajo nad tržaškim rakotvornim generatorjem?). Pohvalno, če pomislimo, da je prejšnja »enoumna« koprska uprava zavrnila pobudo svetnika z obrazložitvijo, da čakajo podatke od Italijanov!
Izkazalo se je sicer, da v vseh postavkah, razen ozonu, ne presega zakonskih norm..VENDAR, to podeželsko okolje, dosega in presega mesta! Npr.v SO2 kot Celje in 2x toliko kot Trbovlje, dušikovih oksidov toliko kot ob avtocesti v Mariboru..čuden je podatek o prašnih delcih, katerih mejna vsebnost naj bi bila presežena »samo« 8 x, ko pa tržaški župan prepoveduje promet zaradi njih v zimskih mesecih..kako je torej s prekomejnim vplivom?
Lovran je slovenski rekorder v onesnaženosti z ozonom, saj mejno vrednost presega 2 x! Ker je slednji posledica drugih onesnaževalcev v zraku in vetrov..od kod se je torej vzel, če je vse ostalo in drugod v mejah »normale«? Če k temu dodamo še študijo o obolevnosti otrok, med katerimi so rekorderji z Miljskih hribov, bi bilo za pričakovati naglo ukrepanje, da »dvig kvalitete življenja« ne bo samo »floskula«…na moderatorjevo vprašanje, kaj bodo konkretnega naredili, smo dobili odgovor: ker so na koprskem avtobusni javni prevozi dobro rešeni in s tem odpravljen vir iz avtomobilov je bilo potrebno le še sprejeti ostrejšo zakonodajo za izpuste toplogrednih plinov iz slednjih. Zakaj pa je dr. Vezjak pokazal na vzrok obolevnosti hrvatinske mladeži s prstom preko meje, verjetno še sam ne ve.



TERMINALI, BIOKRATSKI NOJI IN KOS
Da so birokrati uspešnejši, če ne delajo, je jasno, saj tako ne morejo narediti napake in so za to celo pohvaljeni…pa vendar obstaja meja in ta je »laganje v fris« davkoplačevalcem…
Minister se je sicer zahvalil civilnim iniciativam za »zavezništvo« proti terminalom, ušlo mu je, da se je »pokazal« šele, ko so slednje zagnale vik in krik, zbrale podpise od 2,5% prebivalcev države…kje so bile njegove službe, kaj diplomatski predstavniki med listanjem po revijah nebi lahko kdaj pogledali italijanskih uradnih listov…je bil kdo od državnih uradnikov zaradi tega »spregleda« vsaj opomnjen, če je že kaznovan preveč reči?
Minister se je hvalil, kako je dostavil evropski komisiji gradivo glede terminalov…kaj pa je dostavil krivcem? Italijanski okoljevarstveniki so pokazali uradni seznam sodelujočih v njihovi javni obravnavi..S te strani meje so prejeli le dva protesta KS Ankaran,
(glej:http://www.slovensko-morje.net/?page=news&view_news=3651.%2010.03.2006 ),

in občine Izola (Klokačovniku častim pijačo, vsaj v tem, vodi 1:0 proti koprskemu naravovarstvenemu spomeničarju). Kje je drugo?

Posebna cvetka je izjava mag. Vesne Kolar Planinšič (še močnejšo je povedal mag. Starman leta 2006 v Pretorski palači: Slovenija je prisilila Italijo narediti energetski plan! Ma ki že šta Salvonia?), da je Italija sprejela utemeljitve slovenske ekspertne skupine. Če že ni prebrala gradiva, ki so ga poslali sosedje, bi lahko vsaj na

http://franci-maleckar.blogspot.com/2008/08/uplinjvalci-v-trakem-zalivu-ali-kako.html

lahko izvedela, da je sedanji predlog za Slovenijo slabši od prvega, če se že ni vprašala, kako bodo spravili plin od Žavelj dalje, saj niso dostavili predloga plinovoda.

Koliko je Slovenija upoštevanja vredna pove že to, da gradivo, ki smo ga prejeli mi ni identično tistemu, ki je v razpravi onkraj meje.

Govorki tudi ni bilo težko priznati, da je dobila gradivo o posegih v Škedenjsko železarno »pod mizo« od kolegov naravovarstvenikov. Če so Italijani tako dosledni pri upoštevanju mednarodnih sporazumov, kot nam je zatrdil mag Starman (OK, mu bomo zamižali ne samo na obe očesi, tudi na tisto kurje, da ne ve, kako je z mednarodnimi obvezami in slovensko manjšino), kako, da tega niso uradno dostavili? Mogoče so res predali to gradivo v preverbo strokovnjakom, vendar katerega roka za odgovor se bodo držali, če uradno še nič ne vedo (po mednarodnih konvenciji je 60 dni)?

Pohvalno je prizadevanje za načelen dogovor s sosedi, kako upravljati s severnim Jadranom, vendar so govorci večkrat poudarili: naredili bomo VSE, da uplinjevalcev ne bo. Na vprašanje, ali ta VSE, pomeni tudi UPORABO SILE, saj iz navedb gornjega odstavka sledi, da nas sosedi nimajo za mar, je sledil minisitrov odločen NE!

Kaj pomeni VSE? Tožba na Evropskem sodišču, kjer so naši sosedi nabrali preko 100 izgubljenih okoljskih zadev z ogromnimi odškodninami..ena več ali manj?



Ali ne vse to kar kliče Kosa?

KAJ PA LASTNO DVORIŠČE?
Samo Pino Klabjan iz Ospa je opozoril, da nimamo čistega dvorišča, tj. da tudi mi pošiljamo onesnaženje preko te imaginarne linije v prostoru, meje. Okoli 30% dni v letu piha jugo..torej, ali izpusti Kemiplasa, luški prah, čistilna naprava (največji onesnaževalec morja), idr. ne sežejo onkraj Miljskih hribov?
Mag. Kolarjeva je povedala, da bodoči terminali ne kršijo direktive Seveso, ker še nimajo gradbenega dovoljenja in varnostnega poročila..torej, ko to bo, bo poteptana. Kako so torej lahko odobrili izgradnjo cistern s kerozinom ob kemijskem terminalu v koprskem pristanišču niti ne kilometer od mesta?
Dvorana je bila polepljena s plakati "Gremo v akcijo"...kje ste bili doslej?

sreda, 27. avgust 2008

UMMI JE NAUMIL…





…THE SOUND OF (SILENCE) DIMNICE
Mentorji in dijaki 18. mednarodnega mladinskega raziskovalnega tabora za nadarjene dijake in študente, ki je potekal v organizaciji zavoda UMMI iz Kopra od 19. do 27. avgusta v ankaranski osnovni šoli in hotelu Adria
(več na: http://www.primorske.si/pn/article_wide.aspx?pDesc=22486,%201,%2042 )
so se na spoznavalni dan podali preko Brkinov v Ilirsko Bistrico in od tod nazaj preko Prema in Pregarij. Na poti so se ustavili v jami Dimnice, kjer so po projektnih skupinah izpolnjevali delovne liste in tako spoznavali stik krasa z nekrasom, jamsko rastlinstvo in živalstvo ter razvoj jame in klimo. Glasbena skupina jev Marmitni dvorani posnela glasbo, ki jo je navdihnilo kraško podzemlje.



…DA JE, KRAS NAVDIHNIL KIPARJA
V Ilirski Bistrici so se ustavili ob spomenikih, ki jih je ustvaril nedavno umrli kipar Janez Lenassi, ki je bil tudi mentor na taborih (rezultat sodelovanja je pri koprskem dijaškem domu). Pri obeležju Tigrovcem so se mu zahvalili za sodelovanje s skladbo. Spomenik z grobnico prekomorcem je navdihnil kraški svet so povedali domačini; zanjo je prejel nagrado Prešernovega sklada.

…KAKO IZBOLJŠATI »ZDRAVSTVENO STANJE« MORJA V KOPRSKEM ZALIVU
Danes so v Adrijini modri dvorani delovne skupine predstavile rezultate dela. Biologi so preučevali življenje v pasu bibavice in fizikalno-kemijske lastnosti morja na severni strani Koprskega zaliva. Ugotovili so, da je stopnja onesnaženosti zaskrbljujoče visoka, nenavadno visoka je tudi slanost. Predlagajo razčlenitev plitve obale.

…KAKO PRIBLIŽATI OSNOVNOŠOLCEM NARAVO SKOZI IGRO
Arhitekti so izdelali predlog razglednice, ki bi jo bilo moči zgibati v batano. Slednjo so tudi vključili v združen emblem ankaranskega hotela in šole. Pri slednji predlagajo urediti botanični park z otočki, kjer bi bile »privezane« batane, gredice s posameznimi sredozemskimi dišavnicami. Razmišljali so tudi, kako pritegniti goste v hotel preko celega leta. Ena od zamisli je tudi »počitek ob delu«, tj. da bi gostje soustvarjali sredozemski sadovnjak in bili deležni njegovih sadov.
Nekaj več slik na:

http://www.flickr.com/photos/29375326@N08/




ponedeljek, 25. avgust 2008

PRIMORSKA DO IDRIJE




Na OMV-jevi črpalki sem kupil (za okoli poldrugi evro je cenejša v Mercatorju) turistično karto Primorska v merilu 1: 75000, ki jo je izdala Kartografija iz Ljubljane (spletna stran še v izdelavi). »Podanike« poimenovanja slovenskega dela nekdanje »Friuli-Venezia Giulia« s tem imenom verjetno ne bo razveselilo, da obsega »le« ozemlje do Idrije na severu, Tržiča (Monfalcone) na zahodu in Žiri na skrajnem severovzhodu. Bolj bo osrečila tiste, ki bi našo državo raztegnili proti jugu, saj sega karta do Umaga, pa še razmejitve na morju niso označene. Meri okoli 70 x 100 cm in je prepognjena po vzporednikih, kar omogoča lahko preglednost, ko je delno razgrnjena. Kartografska stran ima bogato vsebino od črpalk do muzejev in naravnih spomenikov (manjka podmorski rezervat Punta), od najnovejših avtocestnih povezav do kolesarskih poti na »nevsiljivih« plastnicah. Poimenovanje naselij je na italijanskem delu zemljevida dosledno dvojezično (z manjšimi napakami, kot je San Giusto – Sveti Jakob), na slovenskem delu pa le na dvojezičnih območjih.
Pravo bogastvo predstavlja hrbtna stran s kratko predstavitvijo krajev in turističnih zanimivosti (za nekatere sem izvedel tu prvič; pogrešam morebitne spletne strani) v izbranem (npr. pojem krasotvorje) slovenskem in angleškem jeziku, razdeljenih po pokrajinskih enotah, kot so npr. Slovensko primorje (s Slavnikom), Brkini (vključujejo tudi Materijo in Obrov), Hrvaška Istra, Tržaški zaliv (kraji od Milj do Pozzo (?!) Grotta Gigante) in Italija, z opisi od Gorice do Sredipolja. Dodatno uporabnost da seznam, z naslovi in telefonskimi številkami (ni elektronske pošte), informacijskih centrov za turiste na celotnem območju.
Kot člana Jamarskega društva Dimnice je še posebej razveselilo, da je istoimena jama kot edina predstavljena tudi s prekrasno fotografijo Vilinske dvorane (podobna je pripeta temu prispevku). Vsa čast Bojanu Saksidi, ob priliki »častim pijačo«.

nedelja, 24. avgust 2008

I RIGASSIFICATORI NEL GOLF ODI TRIESTE O COME UCIDERE 3000 AMERICANI CON UN COLPO SOLO (300.000 ALTRE VITTIME SONO IL DANNO COLLATERALE)



Sono l'unico dalla costa SE del golf odi Trieste che abbia mandato alle autorita' italiane le osservazioni sui rigassificatori nella parte loro del golfo nel periodo della valutazione pubblica dell'impatto ambientale

(vedi: http://www.slovensko-morje.net/?page=news&view_news=3651.%2010.03.2006 ).

Nell'ambito del nuovo giudizio posso osservare, che non sono presentate le soluzioni dei problemi che hanno causato la bocciatura dei progetti da parte degli scienziati e delle comunita' locali. Se nella prima valutazione era »comprensibile«, che l'investitore abbia »provato« di fare passare la tecnologia meno costosa, per l'ambinte e condizioni socio-economiche disastrosa, sorprende, (1) che nell'attuale documentazione, »benedetta dal governo italiano, ci sonno solo dei »ritochi decorativi« malgrado i consigli del gruppo di esperti per migliorare il funzionamento, per non causare almeno alcuni danni e (2) le voci sempre piu' insistenti d'una struttura simile all'altro lato del golfo.

»Ignorero'« quelle conseguenze negative degli interventi sulla natura e condizioni socio-economiche, che sarebbere tecnicamente risolvibile, come e' la simbiosi coll'inceneritore per riscaldare il gas a Zaule, e mi soffermo su quelle insolubili nel senso dello sviluppo in concordia con la natura:
-durante la costruzione e il lavoro si alzeranno le nubi di limo velenoso dal fondo del mare che saranno trascinate dalle correnti per danneggiare le alghe altri esseri viventi e l'economia legato a cio' (pesca, maricultura, ristoranti…), il che non e' in concordia con la convenzione di Barcellona, soppratutto perche' ci sono tre riserve marine nella parte SE del golfo.
-la nuova posizione del rigassificatore in mare migliora l'impatto visivo da Trieste ma lo peggiora dalle zone turistiche di Grado e Pirano

(vedi: http://www.jospdtrst.org/docs/20080625KR/img3.html).

-nel testo sono menzionate le norme di sicurezza rispettate nella progettazione, trane quelle che non si possono adempiere, una di queste e' la direttiva Seveso

(vedi: http://mahbsrv.jrc.it/downloads-pdf/Seveso2-LEG-IT.pdf),

con la quale si vuole prevenire l'efetto domino degli incidenti. A meno di 4 km dal pianificato rigassificatore a Zaule si trovano le cisterne per il petrolio. Come era dopo l'atentato, non riuscioto come pianaificato, circa 35 anni fa, lo vediamo sulle foto mandate da Vladimir Drobnjak. Nel golfo di tipo rias, urbanizzato, con le colline attorno e probabilmente impossibile garantire la sicurezza nonostante la militarizzazione della zona. Le comunita' locali e le ditte turistiche stanno raccogliendo i frutti degli sforzi per includere i porti di Trieste e Capodistria nei programmi delle vacanze sulle crociere…veranno ancora gli ospiti americani sapendo, che per loro potrebbe essere fatele gia' uno sparo! Un loro grande numero e le strutture non protette sono la calamite per i potenziali terroristi. La vulnerabilita' si vede dalla foto »port tanks«, cisterne con i prodotti chimici, alla fine del molo del porto capodistriano, publicata su:

http://www.panoramio.com/photo/1686771.

Anche l'incidente nel porto, che solo grazie alla »divina provvidenza« non ha causato la distruzione della citta' Capodistria non ha indotto le autorita' a sospendere i piani per un rigassificatore in questo porto. Di piu', alla fine del molo hanno costruito le cisterne per il cherosene. Solo 20 tonnelate di esso hanno causato »l'undici settembre«, qua si trovano a soli 1300 m dallo scalo passegeri 110.000 metri cubi di materiale infiammabile! I piani per l'isola artificiale nel golfo triestino e l'allargamento della centrale nucleare a Krško non succedono durante una notte..sorprende che gli Italiani non hanno reclamato l'innoservanza della convenzione Aarhus, la quale viene esposta dalle autorita' slovene contro i progetti italiani nel golfo.

Premettendo che servono i nuovi rigassificatori nell'Adriatico (il gas sarebbe esportato!) e che il golfo triestino e la posizione meno adatta delle possibili lungo i 8500 km di coste italiane, sarebbe da prevvedere che gli sforzi si concentrino verso le localizzazioni alternative come sono alla foce del Po o sulle paittaforme abbandonate a sud di Pola. Invece no!

Sono sicuro che queste cose lo sanno le autorita' da ambi due i lati della frontiera, percio' rimerebbe ai cittadini di:
-domandare pieta' ai possibili atentatori? Per adesso questo ha sucesso, e' stata trasmessa una lettera pubblica al capo dell'Al-Khaida

(vedi: http://www.slovensko-morje.net/index.php?page=news&view_news=6794. 26.09.2007).

-organizzare un referndum come la forma piu' democratica della decisione comune?
-chiedere allo segretario di stato sloveno, che cosa ha pensato dicendo: »..useremo TUTTI i mezzi contro..«?

UPLINJVALCI V TRŽAŠKEM ZALIVU ALI KAKO UBITI 3000 AMERIČANOV Z ENIM STRELOM




Edini z jugovzhodnih obal Tržaškega zaliva sem pripravil italijanskim oblastem pripombe v času javne obravnave načrtov plinskih terminalov njihovem delu zaliva

(glej:http://www.slovensko-morje.net/?page=news&view_news=3651.%2010.03.2006 ).

Ob ponovni javni presoji predloga izgradnje naprav opažam, da ni predstavljena rešitev problemov, zaradi katerih so se proti njim opredelili strokovnjaki in lokalne skupnosti. Če je bilo ob prvi »razumljivo«, da se je investitor odločil »poskusiti« z najcenejšo, za okolje in socio-ekonomske razmere pogubnejšo rešitev, preseneča, (1.) da so v ponovni predstavitvi le »lepotni popravki«, ki jih je »požegnala« italijanska vlada, kljub nasvetom skupine strokovnjakov, kako izboljšati obratovanje, da bi ne bilo vsaj nekaterih kvarnih posledic, in (2.) vse glasnejši »apetiti« na drugi strani zaliva po enaki strukturi.

»Zanemaril« bom tiste »strupene sadove« načrtovanih posegov na naravo in družbenoekonomske razmere v širši okolici, ki bi jih lahko tehnično rešili, kot je npr. segrevanje plina v simbiozi s sežigalnico odpadkov v Žavljah, in se osredotočil na tiste, ki jih ne bo mogoče rešiti v smislu sonaravnega razvoja:
-več mnenjedajalcev omenja dvig strupenega mulja z morskega dna med izgradnjo in obratovanjem ter njegovo razpršitev z morskimi tokovi. S tem in gradnjo podmorskega plinovoda bi bilo povezano uničenje morskega rastja in zivalstva ter ekonomija vezana na to (ribištvo, marikultura, gostinstvo…) in
-kršen SPAM protokol Barcelonske konvencije, ki prepoveduje dejavnosti, ki bi škodovale življenjskim okoljem. V neposredni bližini so celo podmorski rezervati Miramar, Debeli rtič, Strunjan in Piran.
-nov položaj morskega uplinjevalca popravlja izgled glede na Trst, poslabšuje ga s turističnih območij Gradeža in Pirana

(glej: http://www.jospdtrst.org/docs/20080625KR/img3.html).

-v tekstu so našteti varnostni predpisi in upoštevane norme, zamolčane pa tiste, ki jim naročniki ne morejo zadostiti. Ena od teh je direktiva Seveso

(glej: http://mahbsrv.jrc.it/downloads-pdf/Seveso2-LEG-IT.pdf),

katere namen je preprečiti »domino učinek« nesreč, tj. da ena sproži drugo. Manj kot štiri kilometre od načrtovane lege žaveljskega terminala se nahajajo naftne cisterne. Kako je bilo pred približno 35 leti, ko se je Palestincem »ponesrečil« atentat, vidimo na posnetkih, ki jih je posredoval Vladimir Drobnjak. V riaškem zalivu, sredi urbanega območja obdanega z vzpetinami je verjetno nemogoče zagotoviti varnost, kljub militarizaciji. Lokalne skupnosti in turistični delavci pobirajo sadove naporov za vključitev Trsta in Kopra med cilje križarjenj s potniškimi ladjami…ali bodo ameriški gosti še prihajali, če bodo obveščeni, da je lahko zanje poguben že en sam strel! Njihova velika koncentracija in nezavarovanost nevarnih obratov je magnet za morebitne teroriste. Ranljivost dokazuje fotografija »port tanks«, posneta verjetno iz ladje. Na njej je videti cisterne kemikalij na koncu prvega pomola koprskega pristanišča; objavljena na:

http://www.panoramio.com/photo/1686771.

Tudi nesreča, pri kateri se imamo za zahvaliti »božji previdnosti«, da se Koper ni spremenil v »Razdrto pri Izoli« ni osvestila odgovornih, da bi ne »zatrli v kali« načrte za uplinjavalec v tem mestu. Še več, na koncu drugega pomola, tj.1300 m od potniškega terminala, so postavili cisterne s kerozinom. »Samo« 20 ton tega goriva je »povzročilo 11. september«, v našem pristanišču je 110.000 kubičnih metrov hudo vnetljivih snovi! To, umetni otok v zalivu in širjenje JE Krško, se ne zgodi čez noč. Čudi, da sosedi niso zagnali vika zaradi kršenja Arrhuške konvencije, kar jim naša stran očita ob terminalih.
Ob predpostavki, da je upravičena potreba po novih prečrpavališčih plina v Jadranu, saj pretovor načrtovanega ni namenjen porabi v okolici, in ugotovitvi, da je Tržaški zaliv najslabša možna lokacija za uplinjevalec na 8500 km dolgih italijanskih obalah, bi bilo za pričakovati, da se bo reševanje preneslo na umestitve, kot je izliv reke Pad in/ali opuščene vrtalne ploščadi južno od Pule. Pa ne!
Ker ne dvomim, da vsega tega organi odločanja na obeh straneh meje ne vedo, verjetno ostane državljanom, da:
-prosijo potencialne storilce atentatov, naj se nas usmilijo? To je za sedaj uspešno, saj je bila objavljena javna prošnja vodji organizacije Al-Khaida

(glej: http://www.slovensko-morje.net/index.php?page=news&view_news=6794. 26.09.2007).

-izsiliti referendum kot najvišjo obliko demokratičnega odločanja in pritiska na organe odločanja?
-izvedeti od državnega sekretarja, kaj je mislil z: »…uporabili bomo VSA sredstva proti…«?

petek, 22. avgust 2008

Čakajoč na Berlingota / Waiting Berlingo



Kras, 21.08.08 – Po tem, ko je Berlingo zvesto, brez posebnih zahtev, prepeljal v štirih letih preko 200.000 km, je napočil čas za menjavo sklopke… »sicer boste ostali na cesti«, so mi rekli pri Štolfi v Tomačevici n. To se je dogajalo včeraj. Za čas med »posegom« so mi posodili avto, ki sva ga izkoristila za »skok« na razgledni, 643 m visoki Trstelj.

Dober kapučin nama je v Komnu postregla gospodična, ki bo na prihodnjem izboru najbolj načitane natakarice, brez konkurence, zasedla prvo mesto, in sva zavila proti vasi Sveto. Že od daleč pritegne pozornost cerkev sv. Tilna iz srede 17. stoletja s streho v obliki dežnika (glej povezavo Kras:Trstelj..)…strinjam se s trditvijo arhitekta v današnjih Primorskih novicah, da »..hiše s štirikapno streho s Krasom nimajo nič skupnega..«, saj ta je osem… ;-). Pobliže, pa vpadejo v oči fosili školjk na stebričku pred vhodom in bližnja oglasna tabla s predstavitvijo treh učnih poti skozi in okoli vasi s skupnim nazivom »Sveto skozi vse leto«. Po nesreči sva zavila do prekrasno urejenega kala. »Sva čast« Svetovljanom (verjetno se tako imenujejo krajani)…njihovo svetovljanstvo bi bilo lahko za zgled!

V vasi Lipa, v podnožju Trstelja, sva se dala v pohodno opravo in zagrizla za okoli eno uro v vzpetino, podobno vzponu na Slavnik po »ta strmi« iz Podgorja, le, da nama je ta postregla s svežimi drnuljami in napolnila pljuča z vonjem borovcev. Meglice in oblaki niso pokvarili občudovanje razgleda od Savudrije in Debelega rtiča na jugu do Alp na drugi strani in Snežnika n vzhodu.


Waiting Berlingo



Kras, 21st August, 2008 – Our Berlingo carried us arround for over 200.000 km in last four years without special »requests«. It came the time for more serious intervention, to not remain on the road, have told me at the Štolfa car service at Tomačevica. That has occured yesterday. They have loaned me a car which we have used for the »jump« on the top of the hill Trstelj, 643 m s.s.l.

After the capuccino offered us in the bar in Komen by an young lady with enormous literature knowledge, we have turned towards the village Sveto. The umbrella shape roof of the church from the 17th century it draws attentiom from afar (see link Kras:Trstelj). Near the entrance it is possible to admire fossils of the shells and the presentation of the educational paths with the name »Sveto all around the year«. We have stopped at the fantastic arranged pond.

The car has been left in the village Lipa at the foot of the hill. We have spent about one hour to walk on the top, eating cornel-tree fruits. The clouds haven't obstacoled too much the view from the Adriatic sea till the Alps.

nedelja, 17. avgust 2008

JAMA MT 11


(objavljeno v: Občinsko glasilo; let. 3, št. 9 (november 2000), str. 9)

…Claudio Bratos iz Jamarskega odseka Slovenskega planinskega društva iz Trsta je naletel letošnje poletje na plitvo brezno na pobočju grebena, okoli 100 m severno od bolj znane Grde oz. Jakovinove jame, med Skadansščino in Materijo. Skozi ožino se je spustil po okoli 15 m visokem kopastem stalagmitu v okoli 4 m visok in nekaj širši vodoravni rov trapezaste oblike.



Na tleh so ploščati drobci sigovih kop, ki jih je zdrobila zmrzal. Čudežno "kljubuje" 3 m visok cipresast stalagmit. V nasprotno smer vodi prehod pod sigovimi ploščami v manjšo dvorano. Tu molijo iz stene jezikom podobne, verjetno vsaj nekaj sto tisoč let stare kapniške plasti, ki jih vidimo na fotografiji.



Prehod preko kapniških ponvic, oblitih z belimi sragami čistega apnenega mleka, omogoči dostop v sklepni del jame. Rov se postopoma veča do višine in širine 10 m. Med krhkimi kapniškimi oblikami na tleh izstopajo navzgor postavljeni podrti stalaktiti. Pot "zapre" niz cipresastih stalagmitov na robu približno 30 m globokega in pol toliko širokega brezna. Blatno pobočje na njegovem dnu se prevesi v pobočje iz apnenčevega in kapniškega grušča, ki zapira nadaljevanje jame.
Ekipa sodelavcev goriškega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine in članov Jamarskega društva Dimnice je našla koncem oktobra zasigan skelet verjetno jamskega medveda pred robom stopnje. To nakazuje, da je jama imela še en vhod. Težko je verjetno, da bi se žival zavlekla do tod skozi opisane prepreke. Ker potekajo rovi le nekaj metrov pod površjem, gre verjetno za najstarejši doslej odkrit odsek podzemnega odtoka brkinskih ponikalnic.

sobota, 16. avgust 2008

Vallo alpino: v podzemlju/nei sotterranei Milanje


V sredo, 13. avgusta, sem imel priliko »parazitirati« na znanju Caludia Zupina in Silvana Toffolettija, dveh izjemnih poznavalcev utrdb vzdolž nekdanje meje med kraljevinama Jugoslavije in Italije. S seboj sta me vzela na greben Milanja nad Ilirsko Bistrico, ki se ga boste verjetno spomnili iz prizadevanj proti vetrnicam.
Italijanska vojska je izdelovala sistem utrdb v treh črtah vzdolž svojih kopnih meja od Genovskega do Reškega zaliva od leta 1931 do kapitulacije. Imenovan je »Vallo alpino«, oz. Alpski branik. Njegov vzhodni krak poteka vzdolž Rapallske meje. Značilne utrdbe druge črte (Zona di resitenza – Območje kljubovanja), imenovane »opere«, so na Milanji –Volovja reber. Ohranjenih jih je devet in naj bi branile prodor sovražnika s smeri Sviščakov. Najlažje dostopna je tista na vrhu 1101 m visoke Štange, ob stolpu za merjenje vetra, ki je viden od daleč.
Avto smo pustili na parkirišču ob cesti proti Sviščakom, pri odcepu za Bistriško bajto. Preobuli smo se v škornje do kolen, ker je bivalni del zalit. Kolovozu smo sledili 500 m proti zahodu po dolu z vodnim zbiralnikom za gradnjo utrdb, med dvema kopastima vzpetinama, do roba grebena. Izpred vhoda v utrdbo smo videli do Nanosa na severozahodu (Claudio je rekel, da se vidi tudi Kanin) in preko Vremščice, Brkinov s Premom ter Slavnika do Učke in Cresa na jugu.
Za vhodom s stražarnico je prostor za agregat v katerem so polnili baterije za razsvetljavo. Strme stopnice vodijo v obokan bivalni del, kjer so sanitarije in večji prostor za posadko. Razdeljen je na »niše« za poveljnika, vodohram, prezračevalno napravo in shrambe. Strme stopnice vodijo do bojnih blokov, od katerih je eden imel fotofoniko, napravo za svetlobno sporazumevanje med utrdbami.

Več slik (tudi sedanjih stanovalcev) s komentarji je med povezavami.

Zdi se mi prav opozoriti na vojaškozgodovinsko arhitekturno dediščino, ki bi zanimala številne ljubitelje narave, ki se mimo njih podajajo proti Sviščakom, kot smučarji, in planinci na vrh Snežnika, in s tem dodali temu prostoru se eno vrednost, ki bi jo bilo za turistično ovrednotiti.

Ta dan smo poslikali še dve bližnji utrdbi..o njiju pa kaj več »več ksno«..


Vallo alpino su Milanja



Il mercoledi 13 agosto ho avuto l'oportunita' di »parasitare« sulle sapienze, esperienze e una guida ecezzionale di Claudio Zupin e Silvano Toffoletti, due esperti ed esploratori delle fortezze (opere) lungo la frontiera tra i regni d' Italia e Iugoslavia. Mi hanno preso con se sulla cresta Milanija (Volovja reber) soppra la citta di Ilirska Bistrica, conosciuta per le battaglie degli ambientalisti contro la distruzione del patrimonio naturalistico con le centrali eletriche a vento.

L'armata italiana ha costruito un sitema di fortezze in piu' linee lungo le frontiere dal golfo di Genova fino a quello di Rieka , chiamato Vallo alpino, dall'anno 1931 fino alla resa. Nove fortezze della seconda linea, zona di resistenza, si trovano su Milanja. Quella piu' facile da raggiungere e' sulla cima Štanga (1101 m. s.l.m.), che se la puo notare da lontano a causa dell'antenna.

L'automobile l'abiamo lasciato lungo la strada asfaltata che porta da Ilirska Bistrica verso il rifuigio alpinistico Sviščaki, sulparcheggio presso la diramazione per la Bistriška bajta. Abbiamo messo gli stivali in gomma perche' il ricovero per le truppe e' allagato. Abbiamo seguito la carrareccia per 500 m verso ovest, lungo la valle con il raccoglitore dell'acqua per la costruzione delle opere, fino all'orlo della cresta. Dall'entrata si gode una veduta dal Canin fino al golf odi Rieka a sud.

Dietro l'entrata si trova il generatore per le batterie che illuminavano l'interno. Scale ripide conduvono nel ricovero arcuato delle truppe, con i gabinetti, nicchie per il comnadante, deposito acqua, rigeneratore d'aria e depositi. Le scale conducono verso toretta e stazione fotofonica

Piu' foto (anvhe degl'inquilini odierni) con i commenti trovate nel link accanto.

Penso che e' giusto richiamare l'attenzione sull'eredita' storico-militare, che interesserebbe tanti amanti di natura che passano accanto verso il centro sccistico Sviščaki o sulla montagna Snežnik, e aggiungere cosi' a questo ambiente un altro valore, che si potrebbe sfruttare a scopi turistici.

Claudio e Silvano mi hanno mostrato altre due opere..di quelle prerero' la presentazione piu' tardi.

četrtek, 14. avgust 2008

BREZNO NA ŠTRKLOVICI


Okoli 250 m zahodno od vrha Štrklovica, med Ocizlo in Kastelcem, se nahaja skoraj okrogel,s premorom približno tri metre, velik vhod v istoimeno brezno. V jamskem katastru je zabeleženo z imenom Škrklovica; domačini pa mu pravijo še Jama na Stenici. Od vrvi in jamskih lestvic nažlebljen skalni rob priča, da je bila neštertokrat obiskana po prvi zabeležki tržaških jamarjev izpred 100 let. V dnu 13 m globokega brezna se nahaja strmo pobočje iz grušča. V votlino so ga nametali med čiščenjem okoliškega pašnika, kot piše Daniel Mihalič v zapisniku terenskih ogledov, ki ga hrani Jamarsko društvo Dimnice. Po melišču se spustimo za okoli 25 m nižje do dva metra visokega, svetlikajočega se stalagmita. Tukaj naj bi bili ohranjeni podpisi avstrijskih vojakov iz prve svetovne vojne. Teh nisem našel, izstopajo pa predvojni podpisi italijanskih in, obsojanja vredni, napisi s karbikami domačih jamarjev. Sledita dve dvorani, ki ju ločijo zakapani ožji prehodi s sigovimi ponvicami v dnu.



Glavni rov, širok do štiri metre s številnimi kamini v stropu, se enakomerno spušča do globine 100 m preko sigovih kop. Agresivna prenikla voda je razgalila grušč in prodnike iz flišnega peščenjaka v njihovi podlagi.


Skoznje se je mogoče spustiti še okoli 15 m globoko na skalno dno brezna, ki se zakluči z neprehodnim špranjastim rovom. Člani Jamarskega odseka Slovenskega planinskega društva iz Trsta so pred 20 leti odkrili v njegovi steni nekaj deset metrov dolg rov ovalnega prereza. Zapira ga siga.
Proti severovzhodu spuščajoči se rov je delo ponikalnic s flišnega pokrova, ki so ga v hladnem obdobju napolnile z mahanskimi usedlinami. Skoznje veje prepih v nižje prostore. Nanje ne nakazujejo samo cvetači podobne oblike na kapnikih, ampak tudi vonj po razstreljevanju, ki je napolnil jamo ob vrtanju avtocestnega predora. Ob tej priliki so izvajalci obljubili zavarovanje tega naravnega pomenika z rešetko, kar še ni izvedeno.
Objavljeno v: Občinsko glasilo. 2007, let.10, št. 3, str. 16-17

Nenajdena Jama



Do skoraj okroglega vhoda s premerom približno šest metrov pridemo, če sledimo kolovozu do Ograd, 500 m jugozahodno od odcepa za Rožice z magistralne ceste Kozina-Podgrad. Osem metrov globok udor je v hrastovem gozdu med dvema kraškima dolinama. Gruščnati stožec na njegovem dnu se spušča proti severu-severovzhodu za okoli 15 m, kjer se prevesi v tri odseke vodoravnih rovov. Najdaljši, 30 m dolg, vodi proti severovzhodu. Na začetku je okoli 6 m širok in visok. Strop se polagoma znižuje do konca, kjer je zapolnjen do stropa s sigo deloma zdrobljeno zaradi zmrzali. Tla severnega odcepa so tudi zasigana z nekaj, do pol metra visokimi, stalagmiti, medtem, ko pa najdemo pesek na tleh tretjega rova, dolgega 15 m. V njem je voda, ki se sceja iz brezna, izdolbla plitvo strugo. Na stropu so vitki, od zmrzali razpokani stalaktiti.




Claudio Bratos iz Jamarskega odseka Slovenskega planinskega društva iz Trsta je pred tremi leti našel jamo in ji dal ime. V katastru Jamarske zveze Slovenije je zabeležena pod št. 8359. Prejšnji obiskovalci so pustili za seboj le z ogljem na steno zapisan "JDŽ". Jama predstavlja višje nastropje preko 2 km dolgih rovov Jazbine v Rovnjah, ki smo jo predstavili v 10. št. glasila leta 1999. V steni udora, pa tudi nad severnim rovom, je videti nadaljevanji. Vanju bodo raziskovalci prav kmalu splezali. Tako lahko domnevamo, da ta izjemno stara, 17 m globoka in 60 m dolga, jama, še ni "rekla zadnje besede".

Franc Malečkar (v tisku kot članek v Glasilu občine Hrpelje-Kozina)