CONOSCI MUGGIA

Biancospino lungo il rio Ospo / glog vzdolž Osapske reke

Luciano Comelli dalla sottosezione del C.A.I. di Muggia mi ha incluso tra le guide dell'escursione »Conosci Muggia« per gli insegnanti, alunni e genitori di due 5E classi della locale scuola. Ci siamo radunati il sabato 25 ottobre sul molo Balota (qua caricavano i blocchi d'arenaria dalla vicine cave sulle navi per la costruzione di Trieste). Dopo la presentazione del programma e le norme di sicurezza abbiamo seguito la carrareccia lungo la riva destra dei Rio Ospo fino all'autostrada. I bambini hanno scoperto che i frutti di biancospino e rosa canina sono buoni da mangiare. Seguendo la Traversata muggesana sul saliso abbiamo incominciato a salire sulla collina Castellier. Attraversando il tratto della linea ferroviaria Parenzana abbiamo raggiunto la cava Gorlato. L'ho »espolorata« durante la merenda dei bambini: le abili mani degli scalpellini sono sostituite dai macchinari; sulla parete c'e una flessura e l'anticlinale rovescita. HO PROPOSTO DI PRESERVARE QUESTO GIOIELLO GEOLOGICO.Ho presentato le strutture sulla base dello strato d'arenaria, tracce di lumache, e i resti delle piante.

Lavorazione meccanica dell'arenaria nella cava Gorlato / strojna obdelava peščenjaka v kamniolomu Gorlato

Attraverso la »cinta« dello scotano in colori autunnali abbiamo seguito il sentiero Vertikala del Club alpinistico sloveno di Trieste fino alla quercia vecchia dove abbiamo riposato. Siamo saliti sulla cima del 244 m alto Castellier (la cima piu' alta della Penisola muggesana). Il comune di Muggia sta alestendo uno parco archeologico e l'insegnante ha presentato la vita nel castelliere, fortezza protostorica. Qua abbiamo attraversato la frontiera e siamo scesi accanto al centro Sonček verso il valico di confine presso il villaggio Santa Barbara. Durante la dicesa abbiamo ammirato la veduta sul golfo di Trieste. Attraverso il villagio siamo scesi fino alla cave abbandonate con due casette per il ricovero degli operai (MERITEREBBE RINNOVARLE!!) soppra Farnei e abbiamo raggiunto la citta'.

Quanto ne so anche le scuole dalla parte sud della Penisola muggesana collaborano con i club nell'esecuzioni delle attivita doposcuola. Putroppo c'e' meno sensibilita' per l'educazione dell'amore per la natura nel comune piu' ricco tra Udine e Vladivostok. Cio' si dimostra con le »azioni socialiste« per il mantenimento dei sentieri didattici (il comune di Muggia ha incaricato la sezione del C.A.I. per la loro conservazione e stanzia 3000 Euro all'anno) e la »giungla« dalla parte slovena del Castellier.

Il parco archeologico sul Castellier; chi indovina dove passa la frontiera con la Slovenia vince un bel regalo!!! / Arheološki park na Kaštelirju; kdor ugane kot poteka meja s Slovenijo prejme lepo nagrado!!!

Ringrazio i soci del C.A.I. e gli insegnati per la fiducia e la possibilita' di aver conosciuto tante novita', che potete trovare anche su:

http://www.flickr.com/photos/franc-maleckar/sets/72157608468275953/

POZNAŠ MILJE

Luciano Comelli daje napotke pred ekskurzijo / Lucaino Comelli presenta il programma dell'escursione

Luciano Comelli iz planinske sekcije iz Milj me je vključil med vodje ekskurzije »poznaš Milje« za učitelje, učence in starše dveh 5. razredov tamkajšnje osnovne šole. Zbrali smo se v soboto 25. oktobra na pomolu Balota (tu so nalagali na ladje peščenjak iz bližnjih kamnolomov za gradnjo Trsta). Po predstavitvi programa in varnostnih zahtev smo ob desnem bregu Osapske reke sledili poti do avtoceste. Med potjo so otroci odkrili glogove in šipkove sadeže. Po planinski poti, šališu, »Traversata muggesana« smo zagrizli v pobočje Kaštelirja in preko odseka nekdanje železniške proge Porečanka dosegli kamnolom Gorlato. Medtem, ko so otroci malicali sem jo šel »raziskati«. Klesanje peščenjaka so nadomestili stroji, v čelu kamnoloma je razgaljena fleksura in polegla antiklinala pod površjem. Predlagal sem, da bi ta geološki biser zavarovali. Opozoril sem, da je moč videti odtise lazenja polžev na spodnjih ploskvah plasti, v njih pa rastlinske ostanke.

Prevrnjena antiklinala in fleksura v čelu kamnoloma Gorlato / L'anticlinale rovesciata nella parete della cava Gorlato

Med »špalirjem« jesensko obarvanega ruja smo sledili planinski poti SPDT Vertikala do starega hrasta na Ščušavcu, kjer smo si odpočili. Povzpeli smo se na vrh 244 m visokega Kaštelirja (najvišji na Miljskem polotoku), kjer ureja občinska uprava arheološki park. Učiteljica nam je predstavila življenje v gradišču, prazgodovinski utrdbi. Tu smo prečili mejo in se spustili mimo centra Sonček do mejnega prehoda pri Korošcih. Še prej smo se razgledali preko Tržaškega zaliva. Skozi vas smo se spustili do opuščenih kamnolomov z dvema hišicama (kažetama) delavcev v njih na Golinovcu in dosegli mesto na Tapi.

Skupinski posnetek pod starim hrastom na področju Ščušavec / la foto di gruppo soto la quercia

Kolikor vem tudi šole na južni polovici Miljskih hribov sodelujejo z društvi pri izvenšolskih dejavnostih. Žal je v »najbogatejši občini med Vidmom in Vladivostokom« manj posluha za vzgojo ljubezni do okolja, kar se kaže tako v »socialističnih akcijah« za ohranitev učnih poti (Miljska občina je podelila koncesijo tamkajšnjim planincem za vzdrževanje te rekreacijsko učne infrastrukture in jo podprla z nakupom ustrezne opreme in dotacijo 3000 euro/leto) kot tudi »džunglo« na Kaštelirju.

Zahvaljujem se planincem in učiteljem za zaupanje in možnost, da sem spoznal dosti novega, kar je delno moči videti tudi na:

http://www.flickr.com/photos/franc-maleckar/sets/72157608468275953/

POTRES V DIMNICAH

Plesišče v jami Dimnice, kjer smo doživeli potres. Fotografijo je posnel Lojze Počkaj pred 40 leti, ko je še stal steber skozi katerega je potekala vodovodna napeljava

Po podatkih Urada za seizmologijo in geologijo (glej: http://www.arso.si/potresi/obvestila%20o%20potresih/potresi_arhiv.html) je bil 21. oktobra 2008 ob 10. uri globok potres (nastal 7-10 km globoko) z učinki IV. stopnje po evropski potresni lestvici z žariščem sedem kilometrov severozahodno od Pivke.

V tem času sem bil s skupino gostov iz ZDA v Dimnicah. Za kratek čas je zamolklo zabobnelo (podobno streljanju na Počku, kot opisuje Tinka Keber v Primorskih novicah 22.10., str. 32) in streslo se je betonsko plesišče na katerem smo stali. Slišali smo, da se je zvalil kamen po stopnišču Velikih Dimnic.

Goste sem pomiril, da smo na varnem, kar sem utemeljil z izkušnjami iz Minirane jame v črnotiškem kamnolomu (vhod je bil odkrit pri odkopavanju v dnu druge terase in v jami ni bilo nobenih posledic tresljajev zaradi miniranj nad in ob njej, razen polomljenih konic stalaktitov) in Pološke jame, kjer smo bili kmalu po potresu, pa ni bilo opaziti nobenih sprememb, ter izkušnjami jamarjev v kaninskih breznih med potresom pred 32 leti.

Jože Žumer poroča v 38. številki revije Naše jame, da je doživel leta 1995 s skupino otrok potres ob vodovodnem zajetju v Dimnicah. Zaznali so majanje sten in tal, pljuskanje potoka in sunek zraka. Nikjer ni opazil posledic.

Pot smo nadaljevali do Marmitne dvorane. Ob poti je bilo vse »kot vedno«.

LUKA ODPRLA VRATA ALI »NEKDO MORA NASTRADATI«

sl. 1 - Koper iz zraka pred 2. svetovno vojno iz Attraverso l'Italia - Venezia Giulia e Friuli, vol. 21, Touring club Italiano, Milano, 1955

Prvo nedeljo v oktobru sem se udeležil avtobusnega vodenega ogleda po koprskem pristanišču v okviru prireditve odprtih vrat. Kot je rekla vodička je namenjen predvsem okoliškim prebivalcem, da bi spoznali, kako ne-onesnažuje 4000 glava »tovarna brez dimnika«, kot je Luko poimenoval eden njenih vidnih predstavnikov.
Pred 51 leti ustanovljeno podjetje Pristanišča Koper se je po izgradnji kilometrskega nasipa do izliva Rižane (glej slika 1 – Koper pred 2. svetovno vojno; v krogu Frančiškanski samostan – še pred nekaj leti zapor) razprostrlo, z nasipavanjem morja in solin z usedlinami pridobljenimi med poglabljanjem morja (na 2. pomolu globina 18 m), na sedanjih na 30.000 kv.m, tj. 3 x več od mesta. Prvi bazen je namenjen potnikom, generalnemu tovoru, sadju in kontejnerjem, ki jih pripeljejo ladje po urniku. Me prelivom iz Škocjanskega zatoka in sedanjo strugo Rižane, pa tudi na 2. pomolu, je terminal za les, ki se tu suši. Na ustju Rižane je našla svoje mesto vojna ladja Ankaran, dlje proti koncu pomolov pa se pretovarjajo naftni derivati, s čimer pa Luka ne upravlja. V skladiščih na 2. pomolu je prostora za 60.000 t žita. Slednje privablja golobe, ki naredijo škode za nekaj ton/dan. Pred tem se branijo z avtomatskimi vrati, po navedbi vodičke, kdo zna povedati o tem, kako jim po hranjenju s sojo dajo piti vodo, da jim raznese želodce.
Zapeljali smo se okoli deponije rude in premoga, ki so jo, po besedah cicerone, zaradi nejevolje krajanov (torej ne okoljevarstvenih norm!!) obdali z 11 visoko pločevinasto ograjo. To in 300 špric vode (kam izgine ta »pobarvana« voda?) naj bi bilo dovolj, da kaže tamkajšnja merilna naprava na »zdravo okolje«. K temu pripomorejo tudi oljčni nasad, lani so pobrali 500 kg oljk.

Izliv Rižane v morje, na levi bojna ladja Ankaran; ali nebi mogli ta kanal razširiti in poglobiti, ter bi tako pridobili potrebno operativno obalo z manjšimi stroški in ekološko škodo, kot je postavitev 3. pomola?

Obrazloženo nam je bilo, da so zasuli eno od dveh tanatocenoz v Sredozemlju za črno parkirišča avtomobilov, ker »drugače niso mogli«, saj jim je zmanjkalo prostora (če bi ladjo zavrnili, bi se nikoli več ne vrnila in bi bili brez dohodka, torej, karkoli narediti, tudi protizakonito, »samo da je biznis«). Dodatno upravičenost kršitve zakanodaje potrjuje navedba vodje izleta, da je školjčna sipina itak rezultat, citiram: »…GROBEGA POSEGA ČLOVEKA V PROSTOR!!«

Za konec smo se zapeljali še preko parkirišča za 50.000 avtomobilov (20.000 jih je v garažni hiši) mimo eko parka, kjer naj bi zrasla termična obdelava odpadkov, ki ne bo sežigalnica. Ker ne bo tudi kurilnica, bo torej krematorij? Slednja je še edina sopomenka za tako napravo, ki je ostala.

Ekskurzijo je slikovito zaključila naša vodička: NEKDO MORA NASTRADATI.

Kaj reči za sklepne misli te hvalevredne pobude:
-da stisne človeka nekam, če pomisli, da sliši 30.000 obiskovalcev letno podložnost kapitalistom, ki jim je dovoljeno vse, da si redijo svoje »tošlne«, TUDI NA RAČUN ZDRAVJA ISTRANOV, in,

Temno rdeči prah se ne useda samo na avtomobile ampak tudi v pljuča otrok z Miljskega polotoka v ozadju...važno, da je biznis

-da domnevajo, da smo OBISKOVALCI BEDAKI…če zanemarimo, da obstajajo tudi okolju prijaznejši načini pretovora razsutih tovorov (seveda so dobički manjši) in, da obiskovalci s kontinenta ne morejo opaziti pordečenega perila, ko ga Ankarančani dajo sušiti, vidijo pa na tisoče ENOTNO, TEMNO(BORDO)RDEČE »POBARVANIH« AVTOMOBILOV…kaj tega prahu, ki se je prilepil nanje, nima tudi vodička v pljučih? Kaj avtomobilov ob trasi turističnega avtobusa niso mogli pred obiskom oprati?

Še bolj »smešna« je varnostna samozaverovanost, kar ne dokazujejo samo vodičkino pojasnilo, da je bilo v 18 letih samo 5 poskusov kraj avtomobilov, predvsem pa vaja (v stilu otroške igre kavbojcev in indijancev) v kateri so bili dan prej uspešno »onesposobljeni teroristi, ki so prišli ugrabiti-razstreliti avto« (več na http://www.slovensko-morje.net/index.php?page=news&view_news=8683).

Če zanemarim težave z robotom, bi se bilo za vprašati vsaj:
(1) kje je bila vsa ta varnostna mašinerija, ko sta se dva »eko-terorista« gibala med cisternami z nevarnimi kemikalijami in nemoteno, s čolnom, zapustila »prizorišče« (glej: http://www.slovensko-morje.net/index.php?page=news&view_news=6794. 26.09.2007),
(2) kaj bodo lahko naredile varnostne in reševalne enote, ko bodo teroristi ustrelili v 280.000 ton kerozina (glej http://franci-maleckar.blogspot.com/2008/08/uplinjvalci-v-trakem-zalivu-ali-kako.html), ki je na koncu 2 pomola, ko bo kilometer vstran privezana ladja s 1200 ameriškimi turisti? Ne pozabimo, da je "ground zero" naredilo samo 20 t kerozina!
Sigurno ne bo nastradal ta, ki je vse to zakuhal.