Tečaj Incontri sulla didattica speleologica (Srečanja o jamoslovni didaktiki) Barcis, od 24. do 27. junija 2004

Zadolženi za Izpostavo Dimnice DC Centra šolskih in obšolskih dejavnosti je vzbudil med udeleženci tečaja največ pozornosti s predstavitvijo spodbujanja udeležencev naravoslovnih dni s tekmovanjem v pridobljenem znanju med delovnimi skupinami

L'incaricato per la Succursale Dimnice del Centro di educazione doposcuola di Ljubljana ha destato attenzione tra i partecipanti del corso con la presentazione della sollecitazione della motivazione tra i partecipanti delle giornate naturalistiche sul carso con la gara nell'acqusizione delle conoscenze tra i gruppi di lavoro (foto: Tomaž Petek)

Uvod
Danes sem prejel 46. številko glasila Jamarske zveze Slovenije Naše jame (izšlo 2006), v katerem je na straneh 130-131 objavljeno spodnje poročilo. Ker je vsebina še aktualna, mogoče vedno bolj, saj se pri nas širi krog ljudi, ki se ukvarjajo s posredovanjem jamoslovnega znanja mladim, ker je prav »pokukati k sosedu«, kako se on ukvarja s podajanjem snovi, kako je rešil probleme..in nenazadnje, ker še niso izvedene pobude s tega srečanja, je prispevek »ponatisnjen« spodaj. Mogoče pa je dozorel čas, da bi pripravili mednarodno srečanje s to vsebino prihodnjo jesen v Rakovem Škocjanu?

Riassunto:

Oggi ho ricevuto il numero 46 del organo della Societa' speleo slovena Naše jame (pubblicato nel 2006) nel quale potete leggere sulle paggine 130-131 il rapporto scritto sotto. Il contenuto e' ancora attuale, in Slovenia si allarga il numero di persone che si occupoano con la divulgazione della carsologia tra i giovani ed e' giusto dare uno sguardo ai vicini come stanno solvendo i problemi; ed anche e' forse adesso il tempo di realizzare l'incontro internazionale sulla speleodidattica a Rakov Škocjan e forse anche per il gemmellaggio tra le grotte didattiche Dimnice e Grotta vecchia diga.

Poročilo
»Urad za didaktiko« Italijanske jamarske zveze in pordenonska speleološka zveza sta pripravila 3. nacionalni tečaj iz speleodidaktike s podnaslovom »Peneče zamisli za posredovanje speleologije«. Kot »zunanja gosta« sva prvi dan sodelovala s Tomažem Petkom iz Centra Šolskih in obšolskih dejavnosti. Pridružila se nama je Živa Tavčar, edina naša diplomantka iz jamarstva (na fakulteti za šport), pa tudi edina na seminarju s tako izobrazbo, kar je vzbudilo kar precej zanimanja.
Srečanje je bilo posvečeno kompleksnosti podajanja snovi in s tem v zvezi povezanimi miselnimi vzorci ter metodam čutne zaznave, poleg »običajne« izmenjave izkušenj. Slednje bi lahko strnil v misel, ki jo je podal vodja površinskega dela ekskurzije: »Česar se dotaknem, čutim, je moje«.
Zaradi slabega vremena je bil program spremenjen tako, da so bila dopoldan predavanja in popoldan ekskurzija. Predstavitvi udeležencev je sledilo predavanje dr. Chiare Sartori, biologinje iz videmske univerze in sodelavke pordenonskega muzeja, o kompleksnosti podajanja snovi, ki ga je začela z mislijo, da je učiti težko, naučiti se ni lahko. Ker otrok ni prazen kontejner, navežemo pri njem nova znanja tako, da modificiramo osvojeno. Z interakcijo starih z novimi pojmi ustvarimo kompleksnost oz. interdisciplinarnost, kar v prostoru pomeni osvojiti krajino. Slednja vsebuje tudi dimenzijo časa. Sledila je predstavitev didaktičnih izkušenj v kraškem parku v sadri pri Bologni.
Seminarja naj bi se udeležili slovenski predstavniki »anonimno«, pa so me le povabili, da bi predstavil naše delo. Navezal sem se na osrednjo temo, tj. interdisciplinarnost, ki lahko pride do izraza ravno na naravoslovnih dneh, še posebej na krasu. Tu lahko otroci dojamejo soodvisnost naravnih procesov s sožitjem človeka z okoljem. Še največ zanimanja je vzbudilo motiviranje udeležencev in evalvacija s tekmovanjem v reševanju nalog med delovnimi skupinami. Pravo »kolumbovo jajce« pa se jim je zdela rešitev spoznavanja jamskih živali iz vivarijev. Izvajamo ga tako, da iz njih vzamemo po en primerek v kozarec, ki potuje med obiskovalci. Za razliko od dosedanjih rešitev, ko so se »oči« gnetle ob steklu in ne videle nič, sem se odločil za to, da se žival približa očem.
Popoldan so nam gostitelji, pordenonski jamarji, predstavili svoje pedagoško delo v podzemlju v nekaj sto metrov dolgem fosilnem izviru Grotta vecchia diga. Je v steni kanjona reke Cellina. Sestavlja ga več manjših prostorov, ki jih vežejo ožji prehodi, tudi nekaj metrov visoka stopnja. V prvem je na kupu guana nekaj vivarijev, v drugem so razgaljeni fosili v matični kamnini in alohtone usedline (konglomerat) v zadnjem pa je dan poudarek manjšim sigovim tvorbam, tudi jamskemu mleku, in neotektonskim premikom. Po celi jami je napeljan kabel, na katerega v posameznih prostorih priklopijo baterijo, ki omogoči, da reflektorji poudarijo posamezne pojave. Do njenega vhoda je potrebno premagati preko 150 m višinske razlike po dokaj strmi stezi. Po predstavitvi nastanka kamnin in gora se z otroci podajajo že preko dvajset let v jamo tako, da nudijo vsakemu čelado z razsvetljavo. Za obleko, ki se umaže, poskrbijo gosti sami. V jami ni poti, večkrat se je potrebno skloniti. Delo nam je predstavil biolog Vladimiro Toniello, ki je poudaril predvsem doživljajsko vzgojo. Otroci ne prejmejo delovnih listov.
V diskusiji, na kateri je sodeloval tudi Franco Utili, vodja izobraževalne komisije pri Italijanski jamarski zvezi, so bili dani predlogi, da bi se pobratili Grotta vecchia diga in Dimnice ter, da bi slednjo vključili v evro mrežo didaktičnih jam. Prihodnje leto bi, izvedli podoben seminar, na katerem bi sodelovali lahko tudi vzhodnoevropski kolegi, v domu CŠOD v Rakovem Škocjanu.